Razumevanje vzorcev dojenčkovega spanja

Spanje ima pri otrokovem razvoju izjemno pomembno vlogo. Naša strokovnjakinja za otroški spanec Chireal Shallow vam pomaga spoznati vpliv okoljskih dejavnikov na spanje vašega otroka in kako lahko že zgodaj spodbudite dobre spalne navade.

Ena od največjih sprememb za novopečene starše je spanje oziroma predvsem pomanjkanje spanja. Pomanjkanje spanja gre s starševstvom z roko v roki; kot mamica (ali očka) novorojenčka boste kmalu ugotovili, da je trajanje vašega spanca močno odvisno od vašega otroka. Čeprav bi se raje zavili v odejo, vaš dojenček sredi noči potrebuje hranjenje, podiranje kupčka, previjanje ali celo samo malo crkljanja (ali malo več). Morda se zdi, da vaš dojenček več časa bedi kot spi. Vendar pa dojenčki kar precej spijo! Do svojega prvega rojstnega dne je otrok več kot polovico svojega življenja prespal.¹ In to je dobra novica, kajti spanje je povezano s številnimi vidiki razvoja otrokovih možganov in lahko pomembno vpliva na vedenje, duševno zdravje in dobro počutje.¹

Spanje pogosto velja za pasivno dejavnost, čeprav je v resnici aktiven proces. Kljub omejenemu številu ur budnosti, ki jih ima otrok na voljo za raziskovanje, se veliko dogaja tudi med spanjem. Spanje pri dojenčku se razlikuje od spanja pri odraslem človeku in edinstvene značilnosti spanja vašega novorojenčka lahko pripomorejo k učenju.² Dojenčkovi možgani se razvijajo in dozorevajo ter ga pripravljajo na procesiranje in raziskovanje okolja.² Raziskave kažejo, da se dojenčki med spanjem učijo in procesirajo odzive na svet okoli sebe.²

Morda se vam zdi, da vaš otrok nikoli ne spi. Ali pa da spi preveč, le ob nepravem času (če je vaš otrok nočna ptica, se izčrpani s tem gotovo strinjate). Toda vprašajmo se, kaj pravzaprav velja za »normalno« spanje. Vzorec dojenčkovega spanja se v prvih dvanajstih mesecih življenja zelo hitro razvija.¹ Novorojenček lahko spi do 18 ur na dan², pri čemer se trajanje nočnega spanja postopoma podaljšuje. Po nekaj tednih lahko opazite, da je otrok dlje časa buden in posledično dlje časa spi,³ zmanjša pa se tudi število nočnih prebujanj.¹ A vsak dojenček je drugačen. Nekateri spijo več kot drugi. Nekateri dlje časa, drugi za krajša obdobja. Nekateri dojenčki že zgodaj prespijo celo noč, drugi pa potrebujejo veliko več časa (ali do prespane noči celo sploh ne pridejo).

O spanju zlahka razmišljamo kot o izoliranem vedenju – dojenček je buden ali pa spi. Vendar pa obstajajo različna stanja zavesti, skozi katera vaš otrok prehaja večkrat na dan. Dve od teh stanj predstavljata stanji spanja; dojenčki v vsakem od njiju preživijo 50 % časa: ^3,4

• aktivno spanje (znano tudi kot REM-spanje): dihanje postane bolj enakomerno, dojenček se lahko prestraši ob nekaterih zvokih;
• globoko spanje (včasih imenovano mirno spanje ali spanje brez REM): dojenček leži mirno, se ne premika; prenehajo trzanje in drugi gibi.

Obstajajo tudi stanja budnosti ali »aktivna stanja«:⁴

• zaspanost: dojenček začne zapirati oči in počasi tone v spanje;
• mirna budnost: dojenčkove oči so široko odprte, njegov obraz je sijoč, telo pa mirno;
• aktivna budnost: dojenčkov obraz in telo se aktivno premikata;
• jok: dojenček joka, nemara kriči; njegovo telo se premika zelo sporadično.

Poznavanje stanj pri dojenčku in znakov, po katerih jih prepoznamo, je pomembno, saj staršem pomaga do boljšega zavedanja in odzivnosti na drobne značilnosti vzorcev dojenčkovega spanja.³

Čeprav obstajajo splošni vzorci dojenčkovega spanja, ne sledijo vsi dojenčki enakim nočnim praksam.

Ker ne spite dovolj in ste vedno bolj izčrpani, imate morda občutek, da se ne boste nikoli več dobro naspali. Vendar pa lahko z različnimi vzgojnimi ukrepi, na primer s spodbujanjem dojenčka, da se sam umiri, pripomorete k vzpostavitvi pozitivnih spalnih navad pri svojem otroku. Zdi se, da je sposobnost otroka, da se sam umiri in zaspi (ob začetku noči in ob nočnem prebujanju), ključna za razvoj zdravih vzorcev uspavanja in prebujanja.⁵

Za dojenčke, ki se sami umirijo, na splošno velja, da bolje spijo kot tisti, ki pri prehodu med budnostjo in spanjem nenehno potrebujejo pomoč.⁵ Da se dojenček sam umiri, mu lahko pomagate z vzpostavitvijo rutine spanja, zlasti navad spanja čez dan. Spanje čez dan naj bi imelo pozitiven vpliv na nočni spanec in razvoj rutine za spanje, hranjenje in kopanje.³

Razmislite tudi o povijanju v štručko. Čeprav ni vsem dojenčkom všeč, če jih povijete v štručko (tesno povijanje z odejo, ki pri otroku vzbuja občutek varnosti), pa to prinaša določene koristi. Raziskave kažejo, da lahko povijanje v štručko dojenčka potolaži in umiri ter mu pomaga pri spanju. Ker mu pomaga, da se umiri leže na hrbtu, preprečuje, da bi se prevalil na trebuh ali da bi se z odejo pokril čez glavo.^6,7

Če ste že kdaj slišali ljudi govoriti o tem, da spijo kot dojenček, se morda sprašujete o smiselnosti teh besed, ko pa so novorojenčki v prvih mesecih življenja vendar tako zelo nemirni. Novorojenčki spijo tako rekoč 24 ur na dan, cikel spanja in budnosti pa je odvisen od potrebe po hranjenju, previjanju in crkljanju. Vendar spanje ni le pasivna dejavnost. Morda se vam zdi, da vaš dojenček sanja o naslednjem hranjenju, vendar je jasno, da se med spanjem v njegovi glavici odvija marsikaj.