Prvi odziv
Vodenje malčka z ljubeznijo in pozitivno naravnanostjo
Otrokovih čustvenih potreb ni preprosto razumeti. Dr. Aric Sigman, strokovnjak za vzgojo o zdravju otrok, v nadaljevanju pojasnjuje, kaj pomeni odzivno starševstvo in kako lahko vpliva na otrokov čustveni in kognitivni razvoj.
Starši običajno zlahka prepoznamo fizične potrebe svojih otrok – hranljive jedi, zavetje, dostop do učinkovitih zdravstvenih storitev. Otrokove čustvene potrebe, zlasti pri majhnem otroku ali malčku, pa morda niso tako očitne, saj se otrok še vedno uči komunicirati.
Ena najpomembnejših izkušenj pri izoblikovanju otrokovih razvijajočih se možganov je interakcija med otroki in starši, ki ji pravimo »podajanje in vračanje« (ang. serve and return). Dojenčki in majhni otroci s čebljanjem, obrazno mimiko in kretnjami naravno navezujejo stike, odrasli pa jim odgovarjajo z enakimi kretnjami1. Ta proces podajanja in vračanja je temeljnega pomena za oblikovanje možganov, zlasti v najzgodnejših letih.
Odzivno starševstvo spodbuja interakcijo podajanja in vračanja z izražanjem toplega in sprejemajočega vedenja, s katerim se odzivamo na otrokove čustvene signale.
Ta vidik starševstva nam pomaga razumeti otrokove potrebe in se nanje bolje odzivati ter lahko pomembno vpliva na zdravje in razvoj majhnega otroka2,3.
Kaj vključuje odzivno starševstvo?
Razumevanje otrokovih potreb je lahko zapleten proces, pri katerem pogosto pozorno opazujemo in poskušamo razumeti signale, ki nam jih otrok sporoča s svojim vedenjem. Odzivno starševstvo pomeni, da smo bolj pozorni na svojega otroka in se bolje zavedamo njegovega vedenja, da lahko ugotovimo, kako se odziva – kaj ga navdušuje, zaposluje, jezi ali pomirja. Odvisno od situacije ima lahko različne oblike, na primer, če se odzivamo na bolezenske znake, besedne pripombe ali posebno obrazno mimiko2. Odvisno je tudi od tega, kdo se odziva – v zgodnjem otroštvu je to običajno mati. V vsakem primeru, če se odzivamo na situacijo, ki vključuje naše otroke, se po navadi ravnamo po procesu v treh fazah2:
- Opazovanje: Opazovanje otrokove telesne govorice in signalov, na primer njegovih dejanj in dialogov.
- lnterpretacija: Interpretiranje teh signalov, na primer, ali so utrujeni ali kažejo znake slabega počutja?
- Ukrepanje: Hitro, dosledno in učinkovito ukrepanje, s katerim zadovoljimo potrebe svojega otroka.
Zakaj je pomembno odzivno starševstvo?
Odzivno starševstvo je izredno učinkovito, saj kratkoročno in dolgoročno izboljšuje zdravje in razvoj otrok, celo na genetski ravni. Geni, ki jih otroci podedujejo, niso statični ali vklesani v kamen, temveč so »izraženi« – se aktivirajo ali deaktivirajo – z izkušnjami naših otrok. To pa oblikuje njihovo razvijajočo se zgradbo možganov in močno vpliva na to, ali bodo odrasli v zdrave in produktivne člane družbe.
Pozitivne izkušnje na genih pustijo kemični »podpis«, ki aktivira otrokov genetski potencial4,5.
Šolajoči se otroci, katerih matere so jim v zgodnjem otroštvu nudile pozitivne izkušnje, imajo možgane z večjim hipokampusom, ključno možgansko strukturo, ki je pomembna za učenje, spomin in odzivanje na stres6.
Odzivno starševstvo pomaga razumeti potrebe otroka in se nanje bolje odzivati ter lahko pomembno vpliva na njegovo zdravje in razvoj.
Študije tudi kažejo, da materina odzivnost zaščitno vpliva na razvoj dojenčka z nizko porodno težo in zmanjšuje težave, kot sta socialna tesnoba in depresivno razpoloženje7,8.
Odzivni odnosi so pomembni za otrokovo zdravje in razvoj; če se tak pristop ne izvaja, pa ima to lahko negativne posledice, zlasti pri malčkih. Jasno je, da lahko obstajajo okoliščine in situacije, v katerih se ne moremo takoj odzvati na vsakodnevne (včasih zahtevne) potrebe svojega malčka, zato staršev ne bi smelo pretirano skrbeti, če se na potrebe svojega malčka ne morejo stalno nemudoma odzivati.
Vendar pa se lahko že pri dojenčku zgodi, da porušena interakcija podajanja in vrnitve, nezanesljivo odzivanje ali neodzivanje bistveno poslabšajo razvoj otrokovih možganov. Izgubljene priložnosti, povezane s pomanjkanjem interakcije z otrokom, lahko pri malčku povzročijo stres, ki lahko vodi v učne, vedenjske in zdravstvene težave1,9.
Dosledno odzivanje in razumevanje nenehno spreminjajočih se razvojnih potreb otroka je zapleten in zahteven proces, ki ga nekateri starši morda težje dosežemo kot drugi10. To lahko velja zlasti v posebnih okoliščinah, na primer za starše otrok s posebnimi potrebami. Pogosto se dogaja, da starši iz socialno šibkejših okolij domnevajo, da imajo manjši vpliv na rezultate svojih otrok, vendar lahko že majhna prizadevanja, da se odzovemo svojemu otroku, prinesejo pozitivne rezultate.
Kako lahko ohranimo in izboljšamo odzivno interakcijo s svojim otrokom?
Starševstvo ni preprosto. Odzivno starševstvo je lahko zelo zahtevno in v nekaterih primerih se je treba česa tudi naučiti. Intervencije, ki staršem pomagajo prepoznati pomen odzivnega vedenja, so pravzaprav pokazale, da otroci zaradi večje odzivnosti razvijejo tesnejše vezi in boljšo povezanost s starši, pa tudi boljše sposobnosti reševanja problemov, jezikovne in socialne spretnosti11.
Odličen primer takšne interakcije je skupno branje knjig. Morda smo že zdaj vajeni, da otrokom pred spanjem preberemo knjigo, vendar lahko skupno branje knjig prinese tudi druge koristi.
V študijah so preučevali, kakšen je učinek, če starše naučimo uporabljati tehnike, ki spodbujajo majhne otroke, da govorijo o ilustracijah in knjigi kot celoti. Te tehnike in interakcije so pokazale pozitiven učinek na otrokov jezik, zlasti pri otrocih z nizkim tveganjem za težave pri opismenjevanju11,12.
Nadaljnji koraki
- Občasno je branje knjig »dvosmerni proces«, v katerem se pogovor z otroki naravno nadaljuje onkraj samega besedila. To lahko izkoristimo tako, da temu pogovoru preprosto dovolimo, da se zgodi, in se odzovemo na pripombe, odzive in vprašanja svojega otroka, morda pa se o nekaterih od njih tudi podrobneje pogovorimo.
- Ko beremo svojemu malčku, ga lahko spodbujamo, da med branjem prepoznava slike ali besede, ne da bi se pri tem vedli kot kakšen vsiljiv učitelj v šoli, ali pa otroka spodbudimo, da besede bere skupaj z nami.
- Nikar preveč vprašanj. Čeprav se občasno ustavimo in zastavimo vprašanja o zgodbi, je pomembno, da ne prekinemo toka, saj želimo otroku omogočiti, da razvije trajno pozornost.
- Otrok se odziva na naše odzive na prebrano besedilo. Če se torej lahko poglobimo v zgodbo, uživamo v knjigi in neprekinjenem času z otrokom, je večja verjetnost, da bo otrok užival v zgodbi in branju na splošno. Branje ne sme biti le ena od oblik domačega učenja. Pomembno je naše navdušenje nad knjigo.
- Včasih otrok preprosto želi slišati naš glas, ki mu bere zgodbo, ker ga zgodba resnično zanima, poleg tega pa ga naš glas tolaži in pomirja. V tem primeru ni nobene potrebe, da bi ga silili v stalno interakcijo.
Zaključek:
Odnosi, ki jih vzpostavljamo s svojim otrokom, so osnova za njegov socialni in čustveni razvoj. Zgodnji odnosi med starši in otroki so tudi podlaga za čustveno dobrobit in socialne odnose naših otrok v poznejših življenjskih obdobjih. Zgodnji vpliv na prihodnji razvoj otroka zato še dodatno potrjuje, zakaj je neodzivnost že v zgodnjih letih življenja lahko ima negativne posledice. Prepoznavanje pomena odzivnega starševstva in po potrebi nudenje učinkovitih intervencij bo najverjetneje privedlo do boljših dolgoročnih rezultatov na področju čustvenega počutja, učenja, zdravja in vzgajanja naslednje generacije1.
Prispevek napisal: Dr. Aric Sigman
Dr. Aric Sigman je predavatelj na področju vzgoje o zdravju otrok in objavlja članke na temo zdravja in razvoja otrok. Je član britanskega akademskega združenja za biologijo (Royal Society of Biology) in pridruženi član britanskega psihološkega združenja (British Psychological Society). Dr. Sigman je bil dvakrat povabljen kot govornik na zasedanju delovne skupine Evropskega parlamenta za kakovost otroštva v Evropski uniji.
- Shonkoff JP et al. The science of neglect: The persistent absence of responsive care disrupts the developing brain. Available at http://developingchild.harvard.edu/wp-content/uploads/2012/05/The-Science-of-Neglect-The-Persistent-Absence-of-Responsive-Care-Disrupts-the-Developing-Brain.pdf (Accessed March 2016).
- Eshel N et al. Responsive parenting: Interventions and outcomes. Bull World Health Organ. 2006;84:991–8.
- Shah R et al. Positive Parenting Practices, Health Disparities, and Developmental Progress. Pediatrics 2015;136(2):318–326.
- National Scientific Council on the Developing Child. Early Experiences Can Alter Gene Expression and Affect Long-Term Development: Working Paper No. 10. 2010. Available at www.developingchild.harvard.edu/resources/early-experiences-can-alter-gene-expression-and-affect-long-term-development (Accessed April 2016).
- Naumova OY et al. Epigenetic Patterns Modulate the Connection Between Developmental Dynamics of Parenting and Offspring Psychosocial Adjustment. Child Dev 2016;87(1):98–110.
- Luby JL et al. Maternal support in early childhood predicts larger hippocampal volumes at school age. Proc Natl Acad Sci 2012;109(8):2854–2859.
- Laucht M et al. Differential development of infants at risk for psychopathology: the moderating role of early maternal responsivity Dev Med Child Neurol 2001;43(5):292–300.
- Landsem IP et al. Early intervention influences positively quality of life as reported by prematurely born children at age nine and their parents; a randomized clinical trial. Health Qual Life Outcomes 13: 25. Published online 2015 Feb 22.
- Molet J et al. Fragmentation and high entropy of neonatal experience predict adolescent emotional outcome. Translational Psychiatry 2016;6:e702.
- Landry SH et al. A responsive parenting intervention: The optimal timing across early childhood for impacting maternal behaviours and child outcomes. Dev Psychol 2008;44:1335–1353.
- Landry SH et al. The effects of a responsive parenting intervention on parent-child interactions during shared book reading. Dev Psychol 2012;48:969–86.
- Sloat EA et al. (2015) Parent-mediated reading interventions with children up to four years old: a systematic review. Issues Compr Pediatr Nurs 2015;38(1):39–56.
Zadnji pregled: 30.06.2016
